Sistem, v katerem živimo, je treba videti od znotraj in od zunaj, saj ravno raznovrstnost pogledov omogoča boljše razumevanje. Ljudje se običajno navežemo na določen konflikt in pozabimo na njegov vzrok, tj. kontradikcijo. S tem konflikta in kontradikcij nismo presegli, obratno – poglobili smo jih v spiralo navzdol. Konflikt nastane zaradi daljšega zadrževanja na eni in isti ravni Realnosti. Zmožnost opustitve navezanosti na eno in isto raven Realnosti, denimo na poslovne, delovne ali osebne konflikte, je prvi pogoj za usmeritev aktivnosti v smeri organizacijskih oz. lastnih vrednot. Transdisciplinarnost (skrajšano TD) je hkrati med disciplinami, prek različnih disciplin in onstran vsaki disciplini. TD je intelektualno stališče, ki preučuje pojave s pomočjo več disciplin hkrati. TD se zanima za dinamično delovanje različnih ravni Realnosti hkrati. Medtem ko multi- in interdisciplinarnost izhajata iz klasične fizike in znanosti, je TD osnovana na podlagi kvantne fizike in teorije kaosa, sistemske teorije, znanosti o zavesti in na osnovi drugih družbenih znanosti. Med drugim proučuje okoliščine človekovega delovanja ter spoznava sisteme vrednot, medtem ko je njen osnovni namen razumevanje tega sveta. Interdisciplinarnost – pristop, ki izhaja iz povezovanja disciplin, medtem ko istočasno ohranjajo svoje koncepte in metode. Multidisciplinarnost – dve ali več akademskih disciplin so skupaj osredotočene na določen namen oz. problem s tem, ko vsaka disciplina prispeva svoje disciplinarne koncepte in metode. Rezultat aktivnosti je »silos« znanja, ki vključuje posamezne nepovezane dele. V končnih rezultatih je malo vzajemnega disciplinarnega bogatenja. TD znanje ustreza novemu tipu znanja, t. i. »IN VIVO« znanju. To novo znanje se ukvarja z odnosom in razmerjem med zunanjim svetom Objekta in notranjim svetom Subjekta. Po definiciji TD znanje vključuje sistem vrednot in implicira nezmožnost samozaprtega končnega znanja. Tako je TD znanje za vedno odprto. Pomembno je, da disciplinarno znanje in TD znanje nista antagonistična, ampak se dopolnjujeta. »IN VITRO« vs. »IN VIVO« »IN VITRO« (latinsko »znotraj kozarca«) – nanaša se na šibke TD integracije. V eksperimentalni biologiji se termin nanaša na študije, ki se izvajajo s posameznimi deli organizma, ki so bili izolirani od običajnega biološkega konteksta z namenom, da bi omogočili podrobnejšo oz. bolj pripravno analizo, kot bi to bilo mogoče storiti s celim organizmom. Za razliko od »IN VIVO« se termin »IN VITRO« uporablja za procese, ki se izvajajo v umetnem okolju izven živega bitja, tj. v nadzorovanem okolju (npr. v laboratoriju, v epruveti). »IN VITRO« institucije so običajno aktivne znotraj ene same discipline in ne namenjajo pozornosti TD znanju. »IN VIVO« (latinsko »znotraj življenja«) – termin se nanaša na močne TD integracije, ki upoštevajo različne interesne skupine, kompleksnost, TD vrednote, TD Subjekt, sprejemajo pristop sistemskega razmišljanja itd. V eksperimentalni biologiji se termin »IN VIVO« nanaša na eksperimentalne poskuse s celim, živim organizmom, v nasprotju z delnim ali mrtvim organizmom. TD pristop temelji na povezovanju in razvijanju novih konceptov, predvsem v primerih, ko so si disciplinarni koncepti kontradiktorni. TD aktivnosti vključujejo tudi neakademske interesne skupine in so usmerjene k aplikativnim rezultatom in razvijajo znanja in prakse, ki spodbujajo, kar je zaznano kot skupno dobro Izhajajo iz cilja in ne iz disciplinarne dihotomije.